Ko sem pred leti začela delati v majhni trgovini z oblačili, so bili pos terminali še precejšnja novost. Do takrat sem bila navajena zgolj gotovine in klasične blagajne, zato priznam, da me je prvi stik s temi napravami rahlo prestrašil. V mislih sem imela kup scenarijev, kako lahko kaj narobe pritisnem, se osramotim pred stranko ali celo povzročim napačno transakcijo.

Že prvi delovni dan je bil pravi preizkus. Stranka je želela plačati s kartico, jaz pa sem negotovo vzela pos terminal v roke. Sprva se mi je zdelo, da ima terminal milijon tipk in možnosti. Malo sem se obotavljala, gledala zaslon, potem stranko, pa spet pos terminali. Stranka se je prijazno nasmehnila in rekla: Kar mirno, ne grize. V tistem trenutku sem se sprostila in opravila transakcijo brez težav. Počutila sem se, kot da sem pravkar premagala velik strah, čeprav je šlo samo za navadno kartično plačilo.

Sčasoma so mi pos terminali postali nekaj vsakdanjega, nekaj, česar sploh nisem več posebej opazila. Dokler nekega dne ni zmanjkalo elektrike. Nastala je panika. Ljudje niso imeli gotovine, midve s sodelavko pa sva nemočno stali in gledali prazne ekrane. Takrat sem zares prvič dojela, kako zelo smo postali odvisni od te majhne naprave. Tisti dan sva morali stranke napotiti na bankomat, ki je bil nekaj ulic stran, kar ni bilo ravno prijetno ne za naju, ne za njih.

Od tistega dne naprej sem dobila navado, da vedno preverim, ali je terminal dovolj napolnjen in pripravljen na delo. Majhna stvar, ki se sliši nepomembna, ampak mi je prihranila že marsikatero zadrego. Naučila sem se, da tehnologija res olajša življenje, a če nanjo nisi pripravljen, lahko hitro povzroči stresne trenutke.

Danes, ko v trgovinah opazujem prodajalce, kako spretno ravnajo s pos terminali, se vedno spomnim na svoj nerodni začetek. Pomislim, kako vsak nov začetek prinese negotovost, ki pa se spremeni v samozavest, če si le damo priložnost, da se naučimo nekaj novega.