Že takoj, ko v Solkanu zagledam največji kamniti most in pod njo reko Sočo, mi zapoje srce od sreče, da bo naslednjih nekaj dni dolina Soče moj dom. Cesta se vije vzdolž te lepotice, ki vedno bolj pridobiva smaragdno barvo, njena struga se vse bolj oža in njen tek je vse manj lahak. Zapeljemo se čez kanalski most in mimo Tolmina in obvezno se ustavimo nekje ob reki, da pomočimo noge. Pogled na gorovje postaja vse bolj veličasten in dolina Soče postaja vse bolj tista prava. 

Ker nas je poln avto veselo čebljamo o vseh aktivnostih, ki nam jih bo v naslednjih dneh ponudila dolina Soče in vsak izpostavi tisto katere se najbolj veseli. Nekateri smo skupnega jezika, da so adrenalinski športi tisti, ki so možni tukaj, zagotovo številka ena zakaj se ljudje odločajo za obisk. Nekaj jih je mnenja, da je neokrnjena narava in svež zrak lahko ravno tako privlačen, tudi če se ne športno udejstvujemo. Vsi smo se strinjali, da je dolina Soče znana tudi po specifični kulinariki. In absolutno smo bili za, da če prideš v te konce samo na oddih, je prav tako mogoče čisto mirno preležati tri dni ob hladni reki in se sprostiti.  

Vendar to ni bil naš plan tokrat, ko smo se zapeljali mimo Kobarida smo se že veselili, da nam dolina Soče ponudi na prvih pohod do slapu Boka. Najprej smo se namestili v hotel čisto v bližini nato pa se podali na prekrasen in nič kaj naporen, sproščujoč popoldanski sprehod. Še z večjim veseljem smo se zvečer vrnili v hotel in sedli za bogato obloženo mizo lokalnih jedi, ki jih ponuja dolina Soče in ki jih povečini ponujajo povsod. 

Utrujeni in siti smo legli k počitku, saj smo vedeli da bo dolina Soče jutri naša z raftingom in soteskanjem. Komaj smo čakali, da nas poberejo zjutraj pred hotelom in se naša avantura začne.