Avtor: koledar

Kopalne kadi niso le kos opreme, ampak povabilo, da si vzameš čas zase.

by

Ko sva z možem prenavljala kopalnico, sem imela samo eno željo, da bi končno imela kad. Tisto pravo, v kateri lahko ležiš, bereš knjigo in si vzameš čas zase. Prej sva imela le tuš – praktičen, a brez tistega občutka razkošja, ki ga prinesejo kopalne kadi.

Kopalne kadi niso le kos opreme, ampak povabilo, da si vzameš čas zase.

Začela sva raziskovati, kakšne možnosti obstajajo. Naj bo samostoječa, klasična ob steni, moderna z nežnimi linijami ali nekaj bolj retro? Bila sem presenečena, koliko različnih stilov ponujajo sodobne ergonomske kopalne kadi za domači spa kotiček – od minimalizma do elegantnih, skoraj kiparskih oblik. Najbolj pomembno pa mi je bilo, da je prostorna in udobna. Našla sva model z ergonomsko obliko in nekoliko višjim naslonjalom, kar se je izkazalo za idealno izbiro.

Ko je bila kad enkrat montirana, sem takoj vedela, da sva se odločila prav. Ni lepšega kot konec napornega dneva, ko si natočiš toplo vodo, dodaš malo sivkine soli in se preprosto uležeš. Kopalne kadi niso več le del kopalniške opreme, postale so prostor za umik, za tišino, za stik s seboj.

Zdaj kadi ne uporabljam le za sprostitev, temveč tudi za jutranje prebujanje ob hladnejši vodi, za kopeli z eteričnimi olji ali pa preprosto kot prostor, kjer si dovolim, da svet za trenutek počaka. In vedno znova pomislim: kako sem lahko toliko let živela brez tega malega razkošja? Včasih je dovolj ena dobra odločitev, da vsakdan postane boljši. Zame so kopalne kadi ena takih odločitev.

Poleg udobja je bila za naju pomembna tudi enostavnost čiščenja in vzdrževanja. Izbrala sva kad iz kakovostnega akrila, ki se hitro očisti, voda pa v njej dolgo ohrani toploto. Tudi vizualno je kopalnica zaživela, kad je postala osrednji element prostora, ki pritegne pogled in daje občutek domačega spa kotička. Kopalne kadi niso le kos opreme, ampak povabilo, da si vzameš čas zase. In v svetu, kjer se vse vrti prehitro, je prav ta občutek neprecenljiv.

Doma izdelano naravno milo se vedno pogosteje uporablja

by

V zadnjih letih naravno milo znova pridobiva na priljubljenosti, saj se vse več ljudi zaveda pomena uporabe izdelkov, ki so prijazni tako koži kot okolju. Takšno naravno milo je narejeno iz naravnih sestavin, brez sintetičnih dodatkov, umetnih dišav ali agresivnih kemikalij.

Postopek izdelave je lahko tradicionalen, ročen in zahteva natančnost, poznavanje kemijskih reakcij ter veliko ustvarjalnosti. Osnova za izdelavo naravnega mila je maščoba, ki je lahko rastlinskega ali živalskega izvora. Največkrat se uporabljajo oljčno, kokosovo, sončnično, palmovo ali mandljevo olje. Vsako od njih prinaša mila različnih lastnosti. Kokosovo olje poskrbi za bogato peno, oljčno za nežnost, karitejevo maslo pa za dodatno vlaženje. Druga pomembna sestavina je lug, najpogosteje natrijev hidroksid, ki omogoča kemijsko reakcijo med olji in lugom, pri kateri nastane ročno izdelano naravno milo za občutljivo kožo. Postopek se začne z natančnim odmerjanjem sestavin, saj mora biti razmerje med olji in lugom pravilno, da naravno milo ni preveč trdo, preveč mehko ali dražeče. Najprej se pripravi lugova raztopina, ki se jo previdno zmeša z vodo. Nastala zmes se potem ohladi. Medtem se v ločeni posodi segrejejo izbrana olja, da dosežejo primerno temperaturo. Ko sta olja in lugova raztopina temperaturno usklajena, se ju združi in zmes začne postopoma gosteti. Meša se jo ročno ali s paličnim mešalnikom, dokler se ne doseže t.i. sled, to je stopnja, ko mešanica spominja na gosto kremo.

Doma izdelano naravno milo se vedno pogosteje uporablja

V tem trenutku se milu dodajo dodatne naravne sestavine. Sem sodijo razna eterična olja, naravna barvila v obliki gline, oglja ali kurkume, suho cvetje ali med. Te sestavine milu ne le dajejo prijeten vonj in videz, temveč ga tudi obogatijo z dodatnimi negovalnimi lastnostmi. Zmes se nato vlije v kalupe, kjer počiva največ dva dni, da se strdi.

Ko je naravno milo dovolj trdo, se ga vzame iz kalupov, razreže in pusti zoreti od štiri do šest tednov. V tem času poteka popolna saponifikacija, milo se osuši in postane nežno ter varno za uporabo.

Orhideja in spomin, ki nikoli ne oveni

by

Na polici ob oknu stoji orhideja, ki jo je imela moja mama. Nič posebnega na prvi pogled – svetlo rožnati cvetovi, rahlo povešeni listi, lonček s praskami. A zame je to ena najdragocenejših stvari, kar jih imam doma. Vsakič, ko jo pogledam, se spomnim maminega mirnega glasu, ko je govorila: ‘Z orhidejo ne smeš hiteti. Naj raste, kot sama želi.’

Ko je umrla, je orhideja skoraj ovenela. Teden dni sem jo zalivala preveč, potem sem pozabila nanjo. Bila sem prepričana, da bo uvela, kot vse, kar se takrat ni zdelo pomembno. A nekega jutra sem opazila droben popkec. Počasi, skoraj sramežljivo, se je odprl prvi cvet. Takrat sem razumela – ta orhideja ni samo rastlina. Bila je sporočilo, da življenje ne neha, tudi ko nekaj izgubiš.

Orhideja in spomin, ki nikoli ne oveni

Zdaj skrbim zanjo natančno tako, kot me je naučila mama. Vodo ji dajem v majhnih požirkih, nikoli preveč. Enkrat na teden obrišem liste, včasih se z njo celo pogovorim. Morda se sliši smešno, ampak verjamem, da rastline čutijo energijo doma. In ta orhideja čuti mir, ki ga je nekoč ustvarjala mama.

Vsakič, ko zacveti, je to kot novo poglavje. Prvi cvetovi me še vedno raznežijo – v njih vidim potrpežljivost, nežnost, toplino. Orhideja je postala simbol vsega, kar traja, čeprav se zdi krhko. Uči me, da moč ni v tem, da nikoli ne padeš, ampak da se vedno znova dvigneš – tiho, a vztrajno.

Ko sedim ob oknu in gledam, kako se cvetovi počasi odpirajo, se spomnim, kako me je mama vedno opozarjala: ‘Vse pride, ko si pripravljen.’ Takrat tega nisem razumela, danes pa vem. Ta orhideja me vsak dan opominja, da čas ni sovražnik, ampak zaveznik – če mu dovoliš, da te vodi. Če te nega orhidej navdihuje in iščeš svojo, preprosto poglej ponudbo čudovitih sort, ki lahko v tvoj dom prinesejo enak mir.

Ko bo nekoč ovenela, jo bom presadila. Ne zato, da bi jo ohranila za vedno, ampak zato, da bo še naprej rasla. Tako kot spomin. In vem, da bo, kot vedno, nekega jutra znova zacvetela.

Kako se fitnes oprema razlikuje od domače?

by

Pod fitnes opremo štejemo vse kardio naprave, kot so tekalne steze, sobna kolesa, eliptiki in veslači, prav tako pa tudi naprave za moč, kot so multifunkcijske postaje in trenažerji za posamezne mišične skupine. Tudi proste uteži in dodatki, kot so ročke, olimpijske palice, kettlebelli in utežne plošče, spadajo pod fitnes opremo, pa tudi ostala dodatna oprema, kot so blazine, elastike, trakovi, kolebnice in podobno. Sem uvrščamo še garderobne omarice, ogledala in talne obloge proti udarcem.

Kako se fitnes oprema razlikuje od domače?

Fitnes oprema je zelo pomembna, saj omogoča varno in učinkovito vadbo, hkrati pa ponuja raznolikost vaj za moč, vzdržljivost in gibljivost. Dobro je, da omogoča prilagajanje intenzivnosti in s tem podpira napredek. V profesionalnih fitnes centrih zagotavlja standardizirano obremenitev in varnost uporabnikov. Kljub temu je fitnes oprema v primerjavi z domačo opremo za šport praviloma bolj robustna in večja, saj so fitnes naprave masivnejše in namenjene pogosti uporabi, medtem ko so domače naprave bolj kompaktne, zložljive in lažje. Obseg vaj v fitnes centrih omogoča celotno paleto naprav za vsak del telesa posebej, medtem ko doma najpogosteje potrebujemo kombinirane naprave in manjše število pripomočkov. Prav tako mora biti fitnes oprema bolj profesionalna in zasnovana za stotine različnih uporabnikov na dan, medtem ko je pri domači rabi poudarek na občasni uporabi in personalizirani prilagodljivosti. Domača oprema je običajno cenejša, vendar tudi manj natančna in manj vzdržljiva.

Navsezadnje imajo fitnes centri namenske dvorane, medtem ko moramo doma vadbo prilagoditi sobi, terasi ali garaži, kjer želimo trenirati. Domača oprema je odlična za tiste, ki imajo malo časa in želijo vaditi kadarkoli, medtem ko je fitnes oprema v centrih boljša izbira za tiste, ki potrebujejo raznolikost, motivacijo trenerjev in družabni vidik vadbe. Za pregled ponudbe in primerjavo cen obiščite sportnaoprema.si.

Razstava na temo fotografija na platnu je pritegnila množice obiskovalcev

by

V kulturnem domu je minuli konec tedna potekala prav posebna razstava lokalnega fotografa, ki je so svojo inovativno predstavitvijo dokazal, da fotografija na platnu ni le umetniški izraz, temveč tudi privlačen način ohranjanja spominov. Razstava je pritegnila veliko število obiskovalcev, med katerimi so bili tako ljubitelji umetnosti kot tudi tisti, ki so želeli videti kako lahko fotografija na platnu zasije v povsem novi luči.

Razstava na temo fotografija na platnu je pritegnila množice obiskovalcev

Avtor razstave, ki je domačin in že več let aktiven na področju fotografije, je predstavil serijo motivov iz vsakdanjega življenja, narave in mestnih ulic. Posebnost razstave je bila prav v tem, da so bile fotografije natisnjene na platno, kar jim je dalo videz slikarskih del. Občutljivost barv, globina kontrastov in tekstura platna so ustvarile vtis, da obiskovalci ne stojijo pred fotografijo, temveč pred slikarskim platnom, na katerem se je fotografov trenutek ujel v trajnostno podobo. Obiskovalci so priznali, da jih je tak način predstavitve močno presenetil, ker ima fotografija na platnu neko toplino in globino, ki je na navadnem papirju ne začutiš. Zdi se bolj osebna in hkrati bolj umetniška. Prav ta občutek bližine in unikatnosti je eden od razlogov, zakaj so se številni odločili, da bi takšno delo z veseljem podarili svojim najbližjim. Fotograf je ob otvoritvi izpostavil, da je bila njegova želja približati umetnost širši javnosti in hkrati pokazati, da lahko fotografija postane več kot le spomin v albumu ali na računalniškem zaslonu. Tako je lahko fotografija na platnu osebno darilo, ki v sebi nosi zgodbo in občutek. Gre za darilo, ki se ga človek ne naveliča, saj ga vedno znova spomni na določen trenutek ali osebo. Razstava je ponudila tudi možnost naročila personaliziranih fotografij na platnu, kar je dodatno povečalo zanimanje.

Obiskovalci so lahko izbirali med različnimi dimenzijami in stilskimi obdelavami. Dogodek je pokazal, da umetnost včasih potrebuje le svež pristop, da pritegne množice obiskovalcev. Lokalni fotograf je s svojo razstavo dokazal, da se lahko klasična fotografija uspešno združi z galerijsko estetiko, rezultat pa je nekaj, kar navduši tako oko kot tudi srce.

Rezkar je postal nepogrešljiv del mojega orodja.

by

Ko sem začel prenavljati svojo manjšo delavnico doma, sem vedel, da bom moral investirati tudi v nekaj osnovnega električnega orodja. Že dolgo sem si želel preizkusiti delo z rezkarjem, saj sem videl ogromno projektov, kjer so z njegovo pomočjo ustvarjali natančne reze, utore in celo dekorativne robove.

Prvi rezkar sem kupil po priporočilu prijatelja, ki se ukvarja z obdelavo lesa. Povedal mi je, naj izberem model, ki omogoča natančno nastavitev globine in ima dovolj moči za različen les. Ko sem ga prvič uporabil na odpadnem kosu hrastove plošče, sem bil res presenečen nad tem, kako gladek in čist je bil rob. Malo me je bilo strah, ker gre le za orodje, ki ima hitro vrteče se rezilo, ampak z nekaj previdnosti in trdnim oprijemom je šlo brez težav.

Rezkar je postal nepogrešljiv del mojega orodja.

Začel sem z enostavnimi robnimi obdelavami, kasneje pa sem se lotil tudi izdelave utorov za poličke in spojev. Rezkar je postal nepogrešljiv del mojega orodja. Uporabljam ga skoraj pri vsakem projektu, tudi če gre le za drobno popravilo ali detajl, ki bi ga s klasičnimi metodami težko izvedel tako natančno.

Ena najboljših izkušenj je bila, ko sem izdelal okvir za ogledalo in z rezkarjem naredil lep profiliran rob. Delo je bilo natančno, brez trganja lesa, končni izdelek pa je izgledal kot iz trgovine.

Zame je rezkar več kot samo orodje, postal je del moje ustvarjalnosti. Delo z njim me sprošča, hkrati pa mi odpira možnosti, ki jih prej nisem imel. Če kdo razmišlja o tem, da bi začel z osnovnim obdelovanjem lesa, mu res priporočam, da med prvimi kupi prav rezkar – če ga znaš uporabljati, je neprecenljiv.

Zanimivo je tudi to, kako hitro se z rezkarjem izboljšaš, z vsakim projektom sem postal bolj natančen in samozavesten. Spoznal sem, da je ključno imeti dobro pripravljeno površino, mirno roko in potrpežljivost. Danes si težko predstavljam, da bi kakšen kos pohištva delal brez njega. Res je nepogrešljiv za vsakogar, ki rad dela z lesom.

Žlebovi so tisti element hiše, o katerem ne razmišljaš, dokler nekaj ne gre narobe

by

Lani jeseni sem opazil, da voda pri zadnji strani hiše ob vsakem dežju kar odteka čez rob strehe. Sprva sem mislil, da gre za običajen zamašek, listje pač, nič posebnega. Ko sem se končno spravil na lestev, sem videl pravo sliko: žlebovi so bili nagnjeni, popokani in na več mestih kar manjkajoči.

Ker so bili stari že več kot dvajset let, sem vedel, da samo popravilo ne bo dovolj. Poklical sem lokalnega kleparja, da mi svetuje. Razložil mi je, kako pomembno je, da so žlebovi pravilno montirani, dovolj veliki glede na površino strehe in redno vzdrževani. Zamenjali smo jih z novimi iz pocinkanega jekla, ki so trpežni in estetsko precej lepši.

Zdaj, po nekaj mesecih, lahko rečem, da se razlika občuti takoj. Voda teče točno, kjer mora, pri hiši ni več mokrih madežev na fasadi, in kar je meni osebno najbolj pomembno, okoli temeljev ni več stoječe vode. Ko danes dežuje, vem, da so stvari pod nadzorom.

Žlebovi so tisti element hiše, o katerem ne razmišljaš, dokler nekaj ne gre narobe

Žlebovi so tisti element hiše, o katerem ne razmišljaš, dokler nekaj ne gre narobe. In ko enkrat gre, hitro ugotoviš, koliko škode lahko povzročiš, če jih zanemariš. Zdaj jih čistim dvakrat na leto in jih redno pregledam. Majhna skrb za dolgo brezskrbnost, to so žlebovi, kot bi morali biti.

Odkar imam nove, opažam tudi, da je hiša videti bolj urejena. Čisto drugačen občutek je, ko prideš domov in vidiš, da je vse na svojem mestu, brez zarjavelih robov, brez lis od vode. In kar je zanimivo, zamenjava žlebov je bila eden tistih projektov, ki jih ves čas prelagamo, ker se nam ne zdijo nujni, a ko jih končno urediš, si misliš: zakaj nisem tega naredil že prej?

Tudi sosed se je navdušil, ko je videl rezultat. Včasih so to res ti mali, funkcionalni detajli, ki naredijo največjo razliko. Žlebovi zdaj niso več le del hiše, ki ga spregledaš, postali so tihi zaveznik dobrega počutja doma.

Zgodba o tem, kako sem se spoznala s pos terminali

by

Ko sem pred leti začela delati v majhni trgovini z oblačili, so bili pos terminali še precejšnja novost. Do takrat sem bila navajena zgolj gotovine in klasične blagajne, zato priznam, da me je prvi stik s temi napravami rahlo prestrašil. V mislih sem imela kup scenarijev, kako lahko kaj narobe pritisnem, se osramotim pred stranko ali celo povzročim napačno transakcijo.

Že prvi delovni dan je bil pravi preizkus. Stranka je želela plačati s kartico, jaz pa sem negotovo vzela pos terminal v roke. Sprva se mi je zdelo, da ima terminal milijon tipk in možnosti. Malo sem se obotavljala, gledala zaslon, potem stranko, pa spet pos terminali. Stranka se je prijazno nasmehnila in rekla: Kar mirno, ne grize. V tistem trenutku sem se sprostila in opravila transakcijo brez težav. Počutila sem se, kot da sem pravkar premagala velik strah, čeprav je šlo samo za navadno kartično plačilo.

Zgodba o tem, kako sem se spoznala s pos terminali

Sčasoma so mi pos terminali postali nekaj vsakdanjega, nekaj, česar sploh nisem več posebej opazila. Dokler nekega dne ni zmanjkalo elektrike. Nastala je panika. Ljudje niso imeli gotovine, midve s sodelavko pa sva nemočno stali in gledali prazne ekrane. Takrat sem zares prvič dojela, kako zelo smo postali odvisni od te majhne naprave. Tisti dan sva morali stranke napotiti na bankomat, ki je bil nekaj ulic stran, kar ni bilo ravno prijetno ne za naju, ne za njih.

Od tistega dne naprej sem dobila navado, da vedno preverim, ali je terminal dovolj napolnjen in pripravljen na delo. Majhna stvar, ki se sliši nepomembna, ampak mi je prihranila že marsikatero zadrego. Naučila sem se, da tehnologija res olajša življenje, a če nanjo nisi pripravljen, lahko hitro povzroči stresne trenutke.

Danes, ko v trgovinah opazujem prodajalce, kako spretno ravnajo s pos terminali, se vedno spomnim na svoj nerodni začetek. Pomislim, kako vsak nov začetek prinese negotovost, ki pa se spremeni v samozavest, če si le damo priložnost, da se naučimo nekaj novega.

Brez rokavice za enkratno uporabo je čiščenje skoraj nemogoče

by

Vsako leto pride dan, ko v našem gostinskem lokalu zapremo vrata za goste in se lotimo generalnega čiščenja. To ni običajen dan, to je dan, ko vsak od nas prevzame svojo nalogo, naša oborožitev so čistila in rokavice za enkratno uporabo. Že zjutraj smo vsi zaposleni prišli nekoliko bolj sproščeni, vzdušje je bilo drugačno kot običajno. Ni bilo vonja po sveže skuhani kavi in sveže pečenih rogljičkih ali zvoka klepetavih gostov.

Namesto tega je bil v zraku vonj čistilnih sredstev. Na mizo sem razgrnil načrt današnjega dela, vsak kotiček lokala je imel svojega odgovornega člana ekipe. Moja naloga je bila čiščenje priročne kuhinje. Vedel sem, da bo to pravi izziv. Kuhinja skriva nešteto skritih kotičkov, kjer se sčasoma nabereta maščoba in prah. Najprej sem si nadel rokavice za enkratno uporabo. Brez njih ne bi zdržal, roke so bile tako zaščitene pred ostrimi čistili in umazanijo. Začel sem z čiščenjem kuhinjskega pulta in odstranjevanjem umazanije, ki se je nabrala pod napravami. Z vsako potezo krpe se je sijaj vračal. Po čiščenju kuhalne plošče sem se lotil pečice, ki je zahtevala največ časa in čiščenja. Kljub trudu in več plasteh čistila je bila borba z zapečeno maščobo naporna. Po skoraj uri drgnjenja sem končno zaključil in se s ponosom ozrl na svojo zmago. Medtem, ko smo se premikali od prostora do prostora je bilo zabavno opazovati sodelavce, kako so se trudili in občasno šalili na račun skrivnostnih madežev, ki so jih odkrili. Eden izmed njih je našel celo star zamašek pod hladilnikom in navdušeno vzkliknil, ta je še iz prejšnje sezone. Po nekaj urah čiščenja smo končno končali.

Brez rokavice za enkratno uporabo je čiščenje skoraj nemogoče

Gostinski lokal je sijal kot nov. Mi pa kar pošteno utrujeni, vendar zadovoljni. Zdaj so lahko uporabljene rokavice za enkratno uporabo romale v smeti, mi pa smo si privoščili zasluženo malico in pijačo. Zaprte škatlice za rokavice za enkratno uporabo smo pospravili in shranili za naslednje čiščenje.

Oče in sin oblikujeta digitalni marketing in pri tem sta zelo uspešna

by

Oče in sin oblikujeta digitalni marketing in pri tem sta zelo uspešna

Kadar greš po nakupih v nakupovalne centre imaš vedno možnost, da srečaš kakšnega znanca.

Tokrat sem tudi jaz naletela na znanko, ki sva se nekaj let kar družili, saj so bili naši otroci skupaj v vrtcu. Potem so se oni odselili in smo zgubili stike. Zelo sva se razveselili ena druge in se zmenili, da se dobiva na pijači, čez nekaj minut, ko obe zaključiva nakupovanje. Že čez nekaj trenutkov sva sedeli v prijetnem ambientu v kavarni in kar deževale so novice iz ene in iz druge. Naši otroci so med tem že skoraj odrasli, sedaj pridno študirajo in se počasi postavljajo na lastne noge. Ko sva se tako pogovarjali, mi je povedala , da je tudi mož zamenjal službo in dela v zelo uspešnem podjetju, kjer je ključen digitalni marketing, katerega tudi on oblikuje. Njihov sin pa je končal srednjo ekonomsko šolo in se je tudi on navdušil nad očetovo službo in se vpisal na digitalni marketing, kjer že tudi on postaja uspešen. Sinu je bilo všeč, ko je oče lahko dela od doma in predvsem mu je zanimivo delo z računalnikom. Hitro je razumel, v čem je digitalni marketing ključen in sedaj že kar sodelujeta skupaj z očetom. Zelo rad oblikuje spletne strani in postavlja brezplačne reklamne oglase.

Razmišlja, da bi odprla podjetje in tako širila ponudbe raznim podjetjem. Take vrste zaposlitve so danes svetla prihodnost, saj odpira številne poti v napredovanju. Zelo sem bila vesela za njih, da postajajo tako uspešni. Dogovorili sva se, da se dobimo skupaj z družino pri nas doma en vikend, ko ne bo ravno deževalo, na roštilju, da se malo družimo. Dobro je spet navezati stike, saj smo se v času , ko smo bili skupaj zelo dobro razumeli. Izmenjali smo si kontaktne podatke in si obljubili, da se dobimo čim prej, ko bo mogoče.